Jutri ob 20.00 bo na Konservatoriju za glasbo in balet zaključni koncert zbora Bee Geesus! =) Celo leto smo trdo garali, vadili, prepevali, nastopali in pilili koreografije zato, da vas bomo na letnem koncertu napolnili s toliko energije, da boste zdržali do jeseni, ko se spet vidimo. Z nami bo nastopila tudi prepoznavna slovenska a cappella skupina A-Kamela in veliko drugih gostov, ki so tako ali drugače povezani z delovanjem zbora.

Čaka vas nepozabno gospel doživetje, dve uri čistega užitka in domov boste odšli prerojeni, polni zagona za nove izzive, ki vas čakajo =)

Vabilo na koncert.

Utrinek z božičnega koncerta v Festivalni dvorani v Ljubljani.

In ker mi je povsem jasno, da Slovenci ne maramo kupovati mačka v žaklju, dodajam povezavo do posnetka z našega zadnjega koncerta. Kakovost zvoka na posnetku je žal na precej nizki ravni, izjemno navdušenje obiskovalcev pa je povsem pristno in če se naslednjič zbrcate iz naslanjača, imate priložnost, da ste eden izmed srečnežev tudi vi! =))

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Izpit sem imela šele v torek, zato se mi je zdel ponedeljek primeren dan, da pokličem v ordinacijo in se zmenim za uro. Napisati napotnico pa res ne vzame več kot dveh minut, v nek termin me bodo že stisnili. Ne bi se mogla bolj zmotiti. Zavrtela sem številko in počakala, da se je medicinski sestri zljubilo dvigniti slušalko.

»Danes bi radi prišli?« Glas ni zvenel preveč obetajoče. »Žal ne bo šlo, vse ure imamo polne, pridite v sredo zjutraj.«

»Toda v sredo bom v Ljubljani, ostati nameravam tudi čez vikend, pregled pa imam v ponedeljek zjutraj. Napotnico se res lahko v trenutku napiše,« sem vztrajala.

»Glede na to, da greste k temu okulistu prvič, mora zdravnica povedati, če je v redu. No, pa se z njo pogovorite, vas bom prevezala.«

Zakon! Še tega se mi je manjkalo. Nič ne gre zdravnikom bolj na živce, kot da jih med delom v ordinaciji motijo s trivialnimi problemi. Hotela sem ugovarjati, toda še preden mi je uspelo dobro odpreti usta, se je iz telefona razlegalo vnovično zvonenje.

Zdravnici sem na hitro zdrdrala svojo željo, vendar me je že sredi govora prekinila.

»Po novem za okulista ne potrebujete napotnice, vsaj tako trdi zdravstvena zavarovalnica. Pokličite v ordinacijo in vprašajte, če vas vzamejo tudi brez.«

Takega razpleta res nisem pričakovala. Za trenutek sem se zmedla, nato pa se zahvalila in odložila slušalko. Na internetu sem poiskala spletno stran okulistične ambulante in si prepisala telefonsko številko. Pokličem enkrat. Zasedeno. Drugič. Zasedeno. Čez petnajst minut. Zasedeno. V resnici sploh nisem bila prepričana, da sem dobila pravo številko, njihova stran je namreč izgledala, kot da so jo zadnjič osvežili nekje sredi devetdesetih let. Še malo sem pobrskala po njenih skritih kotičkih in črno na belem našla zahteve za okulistični pregled za zavarovance:

- potrebno je prinesti veljavno napotnico splošnega zdravnika, ne starejšo od 30 dni

- kartica zdr. zavarovanja mora biti potrjena

- predvidena čakalna doba 60 dni

- cena: strošek krije ZZZS

OK, to še dodatno potrjuje dejstvo, da je spletna stran zastarela. Zdravstvenih kartic namreč že nekaj let ne potrjujemo več. O standardni deviaciji čakalne dobe pa sploh ne bi razpravljala. Oklenila sem se zadnjega izhoda v sili in za mnenje poklicala še mamo.

»Seveda pojdi po napotnico. To, da zavarovalnica propagira pregled brez napotnice lahko pomeni le, da noče dati denarja od sebe.«

Uh, življenje zna biti res naporno. Še enkrat sem poklicala v ambulanto svoje osebne zdravnice in se naročila za sredo zjutraj. Naj jim bo, bom pa prišla iz Ljubljane, da bo le vsa stvar počasi rešena.

Po odpisanem izpitu, sem se torej spet odpravila v svoje domače mesto. Naročena sem bila pol devetih dopoldne. Zgodnje vstajanje mi je res muka, toda nisem se pritoževala, ampak sem si na obraz nadela masko indiferentnosti. Niti jesti nisem utegnila zjutraj, tako točna sem si želela biti. Oddala sem zdravstveno kartico in se usedla v polno čakalnico. Čakam. Punce ena za drugo kapljajo v ambulanto. Čakam. V približno enakih intervalih tudi prihajajo ven. Čakam. V čakalnici so se zamenjali že čisto vsi obrazi, jaz pa še vedno sedim in si ne upam na stranišče, ker se bojim, da me bodo ravno takrat poklicali. Seveda me ne. Čakam. Tako sem že lačna, da lahko samo še apatično zrem predse. Čakam. OK, zdaj pa mi je dovolj! Šla bom do medicinske sestre in ji rekla naj mi vrne kartico, da grem domov!

Končno se me usmilijo. Zdravnica mi spet odžebra govor o tem, kako zavarovalnica noče, da bi še pisali napotnice za okuliste. V meni vre. Briga me, česa zavarovalnica noče! Je res tak problem napisati tisti bedast listek? Kajti očitno mora biti le to problem. Po zakonu mi namreč vsaki dve leti pripada ZASTONJ okulistični pregled. Mene pa okulisti že leta niso videli od blizu. Torej me ne sprašuj, kako se mi je vid poslabšal, ker se te to ne tiče, tudi če se mi ne bi, imam pravico do preventivnega pregleda.

Čez manj kot dve minuti sem bila zunaj in v roki zmagoslavno držala tako težko priborjeno napotnico. Resnično si želim, da mi še vsaj štiri leta ne bi bilo treba spet zaiti v zdravstveni dom. Čeprav slabo kaže, kajti dveurno čakanje med bolniki ni ostalo brez posledic. Le upam lahko, da bom do ponedeljka bolje, drugače bo šla vsa kalvarija v nič.

Stara sem skoraj 22 let in sem baje trenutno v najlepšem obdobju svojega življenja. Potem me čakata samo še delo do smrti in grob. Ogromno ljudi moje generacije trdno verjame v to črno napoved prihodnosti in se trudijo študentska leta karseda izkoristiti. Kdo bi jim zameril? Nihče, dokler se uživanje študentskega življenja ne sprevrže v neskončno podaljševanje statusa in dela prek napotnice. Ja, priznam, jaz jim to zamerim.

Statistika pravi, da ima Slovenija največji delež študentov v Evropi in hkrati tudi najdaljši čas študija. Ti podatki nas ne bi smeli presenetiti, glede na to, da je študij zastonj in koliko ugodnosti nam pri tem pripada. Seveda si vsak želi še za kako leto podaljšati najlepša leta. In še za kako. In še za kako. Toda to so osebne odločitve posameznikov in država jih ne bi smela prepustiti njihovi svobodi in zdravi pameti. Ljudje smo namreč že po naravi sebični. In ne preveč pametni.

Vsak faliran študent je za državo dvojni strošek. Problem ni le študentsko delo, ki ga v zadnjem času tako radi vlačimo po zobeh. Problem so vsi fiktivni statusi in imaginarni študenti, ki v celem šolskem letu niti enkrat ne vidijo pročelja svoje fakultete. Vsak tak »študent« je večinoma polno zaposlen s študentskim delom, hkrati pa fakulteta dobi zanj ravno toliko denarja, kot za tiste, ki se redno potijo ob skriptah in izpitih. Nekoliko nepravično, se strinjate? Predvsem nepravično do vseh ostalih državljanov Slovenije, kajti davek za dvojno izigravanje plačamo mi. In zato je res nepotrebno čudenje, kako so lahko plače tako močno obdavčene in zakaj je država na robu bankrota. Ni samo zdravstvena blagajna vreča brez dna. Ob enem pa fakultete rastejo kot gobe po dežju in odpirajo nove in nove še bolj absurdne programe. Študentov pa vsako leto manj. Takih, ki študirajo, še manj.

Moj predlog, kako bi se dalo rešiti na videz nerešljivo stanje, je uvedba šolnin. Ne takih šolnin, kot jih imajo v bolj razvitih državah, čeprav očitno nek namen že morajo imeti, ampak bolj motivacijskih šolnin. Nagrada očitno ne pomaga, torej se je potrebno poslužiti kazni. Za vsako leto, ki ga študent na fakulteti zapravi, bi moral v roku dveh let plačati šolnino.

Poglejmo primer. Miha se je vpisal na filozofsko fakulteto. Najprej gre vse kot po maslu, kar mu da lažen občutek, da je faks malo težja srednja šola in ga bo z levo roko opravil. V drugem letniku začne žurati, kot da so ga pravkar spustili s povodca, in sploh ne opazi približevanja izpitnega obdobja. Tudi naslednje spregleda. Septembra pa je že prepozno. Ponavljati bo treba. Streznitev je prišla sicer pozno, vendar ve, da bo treba stisniti zobe, kajti če letnik še enkrat pade, bo moral plačati polno ceno za zapravljeno leto. Zato se potrudi in letnik tudi naredi. Če pa še enkrat pade, je to očiten signal, da ni rojen za delo diplomiranega filozofa in se bo treba počasi odpraviti bolj primernim službam naproti. Hkrati pa tudi plačati strošek, ki ga je povzročil davkoplačevalcem z zapravljanjem časa na faksu. Seveda se lahko nato odloči še enkrat poskusiti. Pravzaprav lahko poskuša v neskončnost, toda ne na račun države. Na svoj račun, oziroma račun svojih staršev.

Zveni preveč trdo?

Zelo zanimiva (in hkrati precej kruta) se mi zdi izkušnja, ki jo je doživela moja prijateljica iz zbora. Punca je bila zares dobra pevka, steber drugega soprana in z odličnim posluhom. Toda zgodilo se je nekaj, česar pri njeni starosti nihče ni pričakoval. Zaradi srčne napake ji je nastal krvni strdek, odpotoval je proti možganom in za nekaj trenutkov onemogočil pretok krvi. Zadela jo je kap. Dogodek je sicer preživela in zdravniki napovedujejo, da si bo popolnoma opomogla, toda od takrat naprej ji še ni uspelo točno zapeti več kot treh zaporednih tonov. In zdaj ne vem kaj naj si mislim. Očitno je, da smo mi naši možgani, a še vedno mi ni jasno ali se je ona rodila s tako dobro razvitim predelom za posluh, ali je bil razvoj posledica dolgoletne vadbe. Resnica leži najbrž nekje vmes in morda bodo znanstveniki nekoč izumili čudežno formulo, ki nam bo omogočala vzgojiti otroke z absolutnim posluhom.

In zakaj se mi ljudje brez posluha smilijo? Ker je petje, vsaj meni osebno, ena najboljših oblik sproščanja. Vseeno je, kakšne težave me mučijo, morda fax, odnosi, nezaupanje vase, čustvena neuravnovešenost … Pesem mogoče res ne izbriše problemov, jih pa zagotovo osvetli v bolj prijazni luči. In navsezadnje tudi tisti, ki jim petje ni najmočnejša točka, si lahko dajo duška, če ne gre drugače pa vsaj pod tušem =).

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Pesem, ki si jo jaz najraje pojem pod tušem =)

No torej, v roke sem dobila tisti mali listek in se začudeno spraševala, kakšno posebno pošiljko bi mi kdo lahko poslal. In to ne navadno pismo, kajti očitno bom morala plačati 97 centov. Ups oprostite, obkroženo je bilo navadno pismo. Zakaj na vsem svetu bi morala za navadno pismo plačati 97 centov??? Kakšna logika vlada v tej državi? In nato mi je kapljica za kapljico začela polniti prazno glavo. Edini človek, ki mi je kdajkoli karkoli poslal v dom, je moja mlajša sestra. Ki mi pošilja razglednice iz različnih evropskih mest. Ki je bila prejšnji teden v Strasbourgu. Ki  jih najraje pošlje s posvetilom student to student. V trenutku mi je bilo vse jasno. Očitno je Pošta ugotovila, da ima premalo prometa in so izkoriščevalski študenti prestopili vse meje. Pustimo ob strani dejstvo, pred nekaj dnevi objavljeno v Žurnalu, da imajo parlamentarne stranke enormne dolgove do Pošte Slovenije in to, da študenti nismo najbolj premožen sloj prebivalstva in predvsem to, da se izgublja ena najlepših tradicij v Evropi, ki nosi sporočilo medsebojne solidarnosti in povezanosti. Očitno oglaševalci le niso dovolj močan podporni steber klasične pošte in so prosto potujoče razglednice stvar preteklosti. Jaz pa še vedno z nezaupanjem gledam tisti beli listek in se sprašujem, če je to le muha enodnevnica, ali pa v resnici napoved prihoda nove realnosti.