Simple life

Se še spomnite moje zadnje objave? Močno dvomim, glede na to, da so od takrat minili že skoraj trije meseci. Študentsko življenje je pač naporno, med vsemi izpiti, vajami, seminarji in podobnimi obveznostmi, moramo najti tudi nekaj trenutkov za sprostitev in potem za pisanje bloga nekako zmanjka časa. Toda približuje se pomemben dogodek in zdelo se mi je primerno, da vam dam priložnost biti njegov del.

Jutri ob 20.00 bo na Konservatoriju za glasbo in balet zaključni koncert zbora Bee Geesus! =) Celo leto smo trdo garali, vadili, prepevali, nastopali in pilili koreografije zato, da vas bomo na letnem koncertu napolnili s toliko energije, da boste zdržali do jeseni, ko se spet vidimo. Z nami bo nastopila tudi prepoznavna slovenska a cappella skupina A-Kamela in veliko drugih gostov, ki so tako ali drugače povezani z delovanjem zbora.

Čaka vas nepozabno gospel doživetje, dve uri čistega užitka in domov boste odšli prerojeni, polni zagona za nove izzive, ki vas čakajo =)

Vabilo na koncert.

Utrinek z božičnega koncerta v Festivalni dvorani v Ljubljani.

Ste naveličani enoličnih večerov polnih poležavanja na kavču? Imate dovolj poceni nanizank in za lase privlečenih filmov? Hočete narediti korak proti bolj kakovostnemu preživljanju prostega časa s ščepcem kulturne note? Si želite nepozabnega gospel doživetja? Če ste na vsa vprašanja odgovorili pritrdilno, je napočil skrajni čas, da se spoznate z Bee Geesus! Vsaka podobnost napovednika s TopShop reklamo je zgolj naključna, za kvaliteto storitev namreč jamčijo naši zadovoljni uporabniki (beri: oboževalci).

In ker mi je povsem jasno, da Slovenci ne maramo kupovati mačka v žaklju, dodajam povezavo do posnetka z našega zadnjega koncerta. Kakovost zvoka na posnetku je žal na precej nizki ravni, izjemno navdušenje obiskovalcev pa je povsem pristno in če se naslednjič zbrcate iz naslanjača, imate priložnost, da ste eden izmed srečnežev tudi vi! =))

Približno pet let je minilo, od kar sem bila zadnjič pri okulistu. Zavedam se, da to ni preveč pohvalno dejstvo, toda zaradi študija v Ljubljani pridem domov pretežno le za vikende, moja okulistka dela samo med tednom in presek tega dvojega je na žalost prazna množica. Vendar sem pred pol leta po naključju zatavala v neko okulistično ordinacijo, ker sem nujno potrebovala nove leče. Oglasila se je moja potlačena vest in mimogrede sem vprašala, če bi se lahko naročila za pregled. Padel je datum in od takrat naprej sem celotno zadevo nekako potisnila na stranski tir. Dokler me ni v nedeljo kot strela z jasnega prešinilo, da bi si morala pri osebni zdravnici nujno priskrbeti napotnico. Ali kakšna so že pravila teh protokolov?

Izpit sem imela šele v torek, zato se mi je zdel ponedeljek primeren dan, da pokličem v ordinacijo in se zmenim za uro. Napisati napotnico pa res ne vzame več kot dveh minut, v nek termin me bodo že stisnili. Ne bi se mogla bolj zmotiti. Zavrtela sem številko in počakala, da se je medicinski sestri zljubilo dvigniti slušalko.

»Danes bi radi prišli?« Glas ni zvenel preveč obetajoče. »Žal ne bo šlo, vse ure imamo polne, pridite v sredo zjutraj.«

»Toda v sredo bom v Ljubljani, ostati nameravam tudi čez vikend, pregled pa imam v ponedeljek zjutraj. Napotnico se res lahko v trenutku napiše,« sem vztrajala.

»Glede na to, da greste k temu okulistu prvič, mora zdravnica povedati, če je v redu. No, pa se z njo pogovorite, vas bom prevezala.«

Zakon! Še tega se mi je manjkalo. Nič ne gre zdravnikom bolj na živce, kot da jih med delom v ordinaciji motijo s trivialnimi problemi. Hotela sem ugovarjati, toda še preden mi je uspelo dobro odpreti usta, se je iz telefona razlegalo vnovično zvonenje.

Zdravnici sem na hitro zdrdrala svojo željo, vendar me je že sredi govora prekinila.

»Po novem za okulista ne potrebujete napotnice, vsaj tako trdi zdravstvena zavarovalnica. Pokličite v ordinacijo in vprašajte, če vas vzamejo tudi brez.«

Takega razpleta res nisem pričakovala. Za trenutek sem se zmedla, nato pa se zahvalila in odložila slušalko. Na internetu sem poiskala spletno stran okulistične ambulante in si prepisala telefonsko številko. Pokličem enkrat. Zasedeno. Drugič. Zasedeno. Čez petnajst minut. Zasedeno. V resnici sploh nisem bila prepričana, da sem dobila pravo številko, njihova stran je namreč izgledala, kot da so jo zadnjič osvežili nekje sredi devetdesetih let. Še malo sem pobrskala po njenih skritih kotičkih in črno na belem našla zahteve za okulistični pregled za zavarovance:

- potrebno je prinesti veljavno napotnico splošnega zdravnika, ne starejšo od 30 dni

- kartica zdr. zavarovanja mora biti potrjena

- predvidena čakalna doba 60 dni

- cena: strošek krije ZZZS

OK, to še dodatno potrjuje dejstvo, da je spletna stran zastarela. Zdravstvenih kartic namreč že nekaj let ne potrjujemo več. O standardni deviaciji čakalne dobe pa sploh ne bi razpravljala. Oklenila sem se zadnjega izhoda v sili in za mnenje poklicala še mamo.

»Seveda pojdi po napotnico. To, da zavarovalnica propagira pregled brez napotnice lahko pomeni le, da noče dati denarja od sebe.«

Uh, življenje zna biti res naporno. Še enkrat sem poklicala v ambulanto svoje osebne zdravnice in se naročila za sredo zjutraj. Naj jim bo, bom pa prišla iz Ljubljane, da bo le vsa stvar počasi rešena.

Po odpisanem izpitu, sem se torej spet odpravila v svoje domače mesto. Naročena sem bila pol devetih dopoldne. Zgodnje vstajanje mi je res muka, toda nisem se pritoževala, ampak sem si na obraz nadela masko indiferentnosti. Niti jesti nisem utegnila zjutraj, tako točna sem si želela biti. Oddala sem zdravstveno kartico in se usedla v polno čakalnico. Čakam. Punce ena za drugo kapljajo v ambulanto. Čakam. V približno enakih intervalih tudi prihajajo ven. Čakam. V čakalnici so se zamenjali že čisto vsi obrazi, jaz pa še vedno sedim in si ne upam na stranišče, ker se bojim, da me bodo ravno takrat poklicali. Seveda me ne. Čakam. Tako sem že lačna, da lahko samo še apatično zrem predse. Čakam. OK, zdaj pa mi je dovolj! Šla bom do medicinske sestre in ji rekla naj mi vrne kartico, da grem domov!

Končno se me usmilijo. Zdravnica mi spet odžebra govor o tem, kako zavarovalnica noče, da bi še pisali napotnice za okuliste. V meni vre. Briga me, česa zavarovalnica noče! Je res tak problem napisati tisti bedast listek? Kajti očitno mora biti le to problem. Po zakonu mi namreč vsaki dve leti pripada ZASTONJ okulistični pregled. Mene pa okulisti že leta niso videli od blizu. Torej me ne sprašuj, kako se mi je vid poslabšal, ker se te to ne tiče, tudi če se mi ne bi, imam pravico do preventivnega pregleda.

Čez manj kot dve minuti sem bila zunaj in v roki zmagoslavno držala tako težko priborjeno napotnico. Resnično si želim, da mi še vsaj štiri leta ne bi bilo treba spet zaiti v zdravstveni dom. Čeprav slabo kaže, kajti dveurno čakanje med bolniki ni ostalo brez posledic. Le upam lahko, da bom do ponedeljka bolje, drugače bo šla vsa kalvarija v nič.

Danes sem izjemno družbenokritično razpoložena. Res je, da živim zabubljena v nekakšni vati študentskega življenja, kjer mi socialne in moralne stiske sodobne Slovenije ne pridejo tako do živega, toda v tem trenutku bi morala biti gluha in slepa hkrati, da ne bi vsaj delec tega gorja našel poti do moje podzavesti. Ne spoznam se na ekonomijo, gospodarstvo in vzroke krize. Ne poznam vseh načinov, ki so jih politiki iznašli, da čimbolj neučinkovito porabijo davkoplačevalski denar. Ne vem, kako je uspelo tajkunom vsem na očeh ukrasti toliko podjetij in odkorakati brez kakršnihkoli posledic. Ni mi jasno, kako je institucija, ki nenehno propagira solidarnost in poštenost, sposobna pridelati 800 milijonov dolga in ob tem obdržati veliko večino vernikov. Sem le študentka in trenutno se s takimi vprašanji še nism sposobna soočati. Kljub temu, pa mi je povsem jasno, da tak sistem, kot ga trenutno peljemo v naši mali državici, ne bo prav dolgo zdržal.

Stara sem skoraj 22 let in sem baje trenutno v najlepšem obdobju svojega življenja. Potem me čakata samo še delo do smrti in grob. Ogromno ljudi moje generacije trdno verjame v to črno napoved prihodnosti in se trudijo študentska leta karseda izkoristiti. Kdo bi jim zameril? Nihče, dokler se uživanje študentskega življenja ne sprevrže v neskončno podaljševanje statusa in dela prek napotnice. Ja, priznam, jaz jim to zamerim.

Statistika pravi, da ima Slovenija največji delež študentov v Evropi in hkrati tudi najdaljši čas študija. Ti podatki nas ne bi smeli presenetiti, glede na to, da je študij zastonj in koliko ugodnosti nam pri tem pripada. Seveda si vsak želi še za kako leto podaljšati najlepša leta. In še za kako. In še za kako. Toda to so osebne odločitve posameznikov in država jih ne bi smela prepustiti njihovi svobodi in zdravi pameti. Ljudje smo namreč že po naravi sebični. In ne preveč pametni.

Vsak faliran študent je za državo dvojni strošek. Problem ni le študentsko delo, ki ga v zadnjem času tako radi vlačimo po zobeh. Problem so vsi fiktivni statusi in imaginarni študenti, ki v celem šolskem letu niti enkrat ne vidijo pročelja svoje fakultete. Vsak tak »študent« je večinoma polno zaposlen s študentskim delom, hkrati pa fakulteta dobi zanj ravno toliko denarja, kot za tiste, ki se redno potijo ob skriptah in izpitih. Nekoliko nepravično, se strinjate? Predvsem nepravično do vseh ostalih državljanov Slovenije, kajti davek za dvojno izigravanje plačamo mi. In zato je res nepotrebno čudenje, kako so lahko plače tako močno obdavčene in zakaj je država na robu bankrota. Ni samo zdravstvena blagajna vreča brez dna. Ob enem pa fakultete rastejo kot gobe po dežju in odpirajo nove in nove še bolj absurdne programe. Študentov pa vsako leto manj. Takih, ki študirajo, še manj.

Moj predlog, kako bi se dalo rešiti na videz nerešljivo stanje, je uvedba šolnin. Ne takih šolnin, kot jih imajo v bolj razvitih državah, čeprav očitno nek namen že morajo imeti, ampak bolj motivacijskih šolnin. Nagrada očitno ne pomaga, torej se je potrebno poslužiti kazni. Za vsako leto, ki ga študent na fakulteti zapravi, bi moral v roku dveh let plačati šolnino.

Poglejmo primer. Miha se je vpisal na filozofsko fakulteto. Najprej gre vse kot po maslu, kar mu da lažen občutek, da je faks malo težja srednja šola in ga bo z levo roko opravil. V drugem letniku začne žurati, kot da so ga pravkar spustili s povodca, in sploh ne opazi približevanja izpitnega obdobja. Tudi naslednje spregleda. Septembra pa je že prepozno. Ponavljati bo treba. Streznitev je prišla sicer pozno, vendar ve, da bo treba stisniti zobe, kajti če letnik še enkrat pade, bo moral plačati polno ceno za zapravljeno leto. Zato se potrudi in letnik tudi naredi. Če pa še enkrat pade, je to očiten signal, da ni rojen za delo diplomiranega filozofa in se bo treba počasi odpraviti bolj primernim službam naproti. Hkrati pa tudi plačati strošek, ki ga je povzročil davkoplačevalcem z zapravljanjem časa na faksu. Seveda se lahko nato odloči še enkrat poskusiti. Pravzaprav lahko poskuša v neskončnost, toda ne na račun države. Na svoj račun, oziroma račun svojih staršev.

Zveni preveč trdo?

Ljudje brez posluha se mi res smilijo. Pravzaprav mi ni čisto jasno, zakaj ga sploh imamo. Kateri evolucijski vzvod nam je omogočil njegov razvoj? So bili pri iskanju spolnih partneric uspešnejši tisti jamski dečki, ki so znali zakruliti v točno določeni intonaciji? Ali pa so bili otroci jamskih mater, ki so jih z bolj ubranim mrmranjem uspavale, v odrasli dobi manj živčni in so se tako lažje soočali z vsakodnevnim stresom? Obe teoriji sta mi dokaj simpatični, čas pa bo pokazal koliko resnice drži katera izmed njiju.

Zelo zanimiva (in hkrati precej kruta) se mi zdi izkušnja, ki jo je doživela moja prijateljica iz zbora. Punca je bila zares dobra pevka, steber drugega soprana in z odličnim posluhom. Toda zgodilo se je nekaj, česar pri njeni starosti nihče ni pričakoval. Zaradi srčne napake ji je nastal krvni strdek, odpotoval je proti možganom in za nekaj trenutkov onemogočil pretok krvi. Zadela jo je kap. Dogodek je sicer preživela in zdravniki napovedujejo, da si bo popolnoma opomogla, toda od takrat naprej ji še ni uspelo točno zapeti več kot treh zaporednih tonov. In zdaj ne vem kaj naj si mislim. Očitno je, da smo mi naši možgani, a še vedno mi ni jasno ali se je ona rodila s tako dobro razvitim predelom za posluh, ali je bil razvoj posledica dolgoletne vadbe. Resnica leži najbrž nekje vmes in morda bodo znanstveniki nekoč izumili čudežno formulo, ki nam bo omogočala vzgojiti otroke z absolutnim posluhom.

In zakaj se mi ljudje brez posluha smilijo? Ker je petje, vsaj meni osebno, ena najboljših oblik sproščanja. Vseeno je, kakšne težave me mučijo, morda fax, odnosi, nezaupanje vase, čustvena neuravnovešenost … Pesem mogoče res ne izbriše problemov, jih pa zagotovo osvetli v bolj prijazni luči. In navsezadnje tudi tisti, ki jim petje ni najmočnejša točka, si lahko dajo duška, če ne gre drugače pa vsaj pod tušem =).

Pesem, ki si jo jaz najraje pojem pod tušem =)

Včeraj, nekje med zajtrkom in kosilom, sem miroljubno sedela za računalnikom in se brigala sama zase, ko je nekdo nepričakovano potrkal na vrata. Bila je cimra iz sosednje sobe in iz dežurne lože mi je prinesla listek o prispeli pošiljki. Odkar živimo v dobi elektronskega pretoka informacij, tako redko dobim kako pismo, da sem se popolnoma odvadila pregledovati nabiralnik. Kakšen račun tu pa tam še pride, kolikor jih ne dobim v elektronski predal, drugače pa vlada suša. Nobenih ljubezenskih pisem (zakaj le, saj imamo smse in msnje), nobenih razglednic (MMSi), nobenih verižnih pisem (je pa zato spama v elektronskem nabiralniku čez glavo) in nobenih pen friendov (na fbju jih sicer imam več kot jih sploh poznam). Le oglaševalci se nekako niso naveličali tradicionalne pošte in mi edini še vzdržujejo lažen občutek, da se mi splača v pogledati, kaj je spet prinesel poštar.

No torej, v roke sem dobila tisti mali listek in se začudeno spraševala, kakšno posebno pošiljko bi mi kdo lahko poslal. In to ne navadno pismo, kajti očitno bom morala plačati 97 centov. Ups oprostite, obkroženo je bilo navadno pismo. Zakaj na vsem svetu bi morala za navadno pismo plačati 97 centov??? Kakšna logika vlada v tej državi? In nato mi je kapljica za kapljico začela polniti prazno glavo. Edini človek, ki mi je kdajkoli karkoli poslal v dom, je moja mlajša sestra. Ki mi pošilja razglednice iz različnih evropskih mest. Ki je bila prejšnji teden v Strasbourgu. Ki  jih najraje pošlje s posvetilom student to student. V trenutku mi je bilo vse jasno. Očitno je Pošta ugotovila, da ima premalo prometa in so izkoriščevalski študenti prestopili vse meje. Pustimo ob strani dejstvo, pred nekaj dnevi objavljeno v Žurnalu, da imajo parlamentarne stranke enormne dolgove do Pošte Slovenije in to, da študenti nismo najbolj premožen sloj prebivalstva in predvsem to, da se izgublja ena najlepših tradicij v Evropi, ki nosi sporočilo medsebojne solidarnosti in povezanosti. Očitno oglaševalci le niso dovolj močan podporni steber klasične pošte in so prosto potujoče razglednice stvar preteklosti. Jaz pa še vedno z nezaupanjem gledam tisti beli listek in se sprašujem, če je to le muha enodnevnica, ali pa v resnici napoved prihoda nove realnosti.

Ponovno pozdravljeni na mojem blogu =). Začela sem ga pisati že pred več kot enim letom, vendar se me drži zoprna lastnost, da se stvari hitro naveličam in tako moj nesojeni blog deli usodo neštetih nedokončanih zgodb, slik, skladb in drugih umetniških projektov, ki sem se jih kdaj lotila. Toda pred nekaj dnevi mi je prijateljica iz zbora na FB prilepila povezavo do svojega bloga in v meni je spet vzklilo prvotno navdušenje nad objavljanjem svojih misli na svetovnem spletu. Seveda kot običajno z velikim zamikom glede na blogomanijo, ki je divjala pred nekaj leti, ko je imel skoraj vsak pismen osebek svoj javni elektronski dnevnik. A ker se držim načela bolje pozno kot nikoli, verjamem, da bo kljub temu dosegel svoj namen – predvsem zabaval, pa tudi spodbudil k razmišljanju in razpravam. Dobrodošli =)